Župeēja vas skozi ēas
Oraēi iz Župeēje vasi Ko se še ne zavedamo, da se približuje pustni ēas, nas na to spomnijo pokaēi. Ti fantje zaēno vaditi pokanje že od sveēnice naprej in preizkušajo, ēe še znajo od lanskega pusta. Že po stari vaški navadi so se pred pustnim ēasom zaēeli zbirati fantje iz vasi, da so sestavili skupino »oraēev«. Spomnim se, da sem, ko sem bila še majhna, hodila opazovat fante v sosedovi (Turkovi) garaži, ko so pripravljali vse potrebno za v oraēe. Še posebej veliko dela je bilo s plugom, ki ga je bilo potrebno popraviti in okrasiti s smreko ter barvnimi trakovi iz krep papirja. Z njimi so krasili tudi kape konjiēev in kurentov. Zjutraj na pustno soboto so se, še preden so krenili, še pobarvali po obrazu.
Oraēi 1964, Vir: Anton Pernat, Župeēja vas 33C Kdaj se je ta navada oraēev priēela in kako je bilo biti ēlan župeških oraēev pred leti, sem povprašala Turkovega Janeza, ki je bil oraē že okoli leta 1960, ko je bil star kakšnih deset let. Sam se ne spominja, da bi pred njimi kateri fantje v Župeēji vasi zaēeli s to navado, torej se je tradicija rodila nekje v tem ēasu. Pred pustno soboto, ko se je priēel pohod oraēev, so se morali dobro pripraviti. Skupino oraēev so sestavljali: dva kurenta, pokaē, oraē, dva konjiēa in jajēnica. V tistem ēasu si še niso mogli privošēiti kurentije, kot jo poznamo danes. Iznajdljivi fantje so narobe obrnili svoje zimske bunde, ki so služile kot kožuh in si oprtali kravje zvonce. Masko so izdelali iz zajēje kože, ki so ji na spodnji strani prilepili karton. Rogove so izdelali iz slame in za okras uporabili peresa. Pokaē je bil obleēen v srajco in »fortuh«, s klobukom na glavi, ki ga je krasilo pero. Seveda pa je 119
