Zbornik ob 100-letnici cerkve v Župeēji vasi
Murkov Tonek pripoveduje Verjetno le še malo kje, a pri Murkovem Toneku lahko najdeš svoj mir.
Anton Turk
Hiša, okolica, v kuhinji še krušna peē – vse to ti daje obēutek, ki ga je vas ponujala pred mnogimi, mnogimi leti. Pri Murkovih je vedno dišalo po kruhu iz krušne peēi. Spomnim se »Murkove tete Micke« (žal danes že pokojne), ki je vedno spekla majhen hlebec tudi zame. Najboljše žitnice (zgodnja jabolka) so rasle na Murkovem vrtu, tudi najboljše maline. Vedno je bilo veselo, ko smo pri njih sadili peso, pobirali krompir ali delali silos. Za vsako priložnost je sosedova teta spekla v krušni peēi najboljšo orehovo gibanico. Na sreēo mi je zaupala recept.
Ko potrkam in prinesem kaj sladkega, ga najdem vedno dobre volje. Ali pride iz " štiblca" in pravi, da je malo poēival, ali ga najdem za mizo v kuhinji, kjer bere, ali pa se pripelje s "peciklom" iz trgovine, pa ēeprav je že dopolnil 85 let. Ko ga pred nedavnim obišēem, me vpraša, ali sem prebrala ēlanek v Kmeēkem glasu o žegnanju konjev v Župeēji vasi. Že vzame oēala in zaēne brati ter mi hitro prebere cel ēlanek. Na mizi ima tudi nekaj knjig, ki jih v prostem ēasu prebira. Ima neverjeten spomin in za ta zbornik je povedal naslednje. Rojen sem leta 1925 v Župeþji vasi, ker še takrat ni bilo prevoza, mi je na svet pomagala domaþa babica Marija Šetar iz Lovrenca. Sem edinec in stari ata so me imeli zelo radi, celo poleg njih sem spal in že kot dveletni otrok sem moral z njimi v cerkev. Na koru so imeli stol in še danes sedim na istem stolu. Leta 1932 je dedec umrl, bilo mi je zelo težko, saj sem bil nanj zelo navezan. Šolo sem obiskoval v Lovrencu in že takrat sem moral pomagati v hlevu. ýasi pred drugo svetovno vojno so bili za male in srednje velike kmete zelo težki. Težko je bilo prodati pridelke. Judje so imeli svoje trgovine na Ptuju in þe si imel z njimi dobre veze, si jim lahko kaj prodal. Takoj ko sem zaþel hoditi v šolo, sem zaþel hoditi na Svete gore. Moj sosed g. Zafošnik je bil vodja procesije na Svete gore in z njegovim sinom sva se menjavala pri nošnji križa.
10 0 l e t
Na romanje se ni šlo eno leto pred vojno in vse do leta 1945, ker so hodili þez Hrvaško, ki pa je med vojno ni bilo mogoþe preþkati. Po vojni sem zaþel spet redno romati. 88
