Barbara Hofman
KONJSKA OBUVALA
Konjska obuvala ali natikači ali hiposandali so del konjske opreme za zaščito kopit. Zaščito kopit iz surove kože ali usnja so uporabljali že Grki, na italskem prostoru so se pojavila soleae sparteae, obuvala, pletena iz različnih rastlin, ohranila pa so se železna obuvala soleae ferreae. Osrednji del tega obuvala je predstavljala železna stopalka, ploščat železen podplat, skovan križno ali krožno v velikosti kopita. Na spodnji strani stopalke so bili na osrednjem delu pritrjeni trije ali štirje kvadratni ali piramidalni izrastki, lahko pa je bila površina Konjska sandala z Vrhnike. Vir: Horvat, J., nažlebljena. 1999, 247. Vsa konjska obuvala so imela stranska krilca, ki so bila v nekaterih primerih zelo podaljšana in so objemala kopito, sicer pa so v višino segala le do sredine kopita. Stranska krilca so lahko imela izdelana ušesa, skozi katera je potekal trak za privezovanje na kopito. Ta je bil potegnjen tudi skozi zanko, oblikovano na sprednjem in zadnjem koncu podplata. Konjska obuvala so bila razširjena predvsem v severozahodnem delu rimskih provinc v Galiji, Britaniji ter ob Renu in Donavi, medtem ko jih v sredozemskem prostoru večinoma ne najdemo. Iz slovenskega prostora jih poznamo vsaj enajst: pet iz Vodic pri Kalcah, po eno pa iz Ljubljane, Spuhlje-Gajk, s Cola, Vrhnike, iz Logatca in Grosuplja. Konjske sandale so na kopito nameščali redkokdaj, le v posebnih razmerah, predvsem na blatnih, spolzkih, kamnitih ali zamrznjenih tleh. Uporabljali so jih za vlečne živali (mule, osle, vole) in ne za jezdne konje, kar potrjujejo najdiščne okoliščine. Največ jih namreč izhaja iz civilnih naselbin in s cest. Konjska obuvala se ne pojavijo pred drugo polovico 1. stoletja po našem štetju, najstarejša so datirana v 4. stoletje. So predhodnik konjskih podkev, ki so se razvile v 5. stoletju.
63
