Ta stari in ta mladi
Družina in Življenje
Foto: Canva
Iz roda v rod Duh išče pot
13
»Iz veka v vek, iz roda v rod, kri gre v tek, duh išče pot …« (O. Župančič)
T
ako je zapisal Oton Župančič, mene pa vse bolj mika, da bi bese dico Duh zapisala z veliko začetnico. Vem, da za mnoga področja pravimo, da v njih vlada nek duh – kulturni duh, športni duh, delovni duh, duh upanja, duh brezupa … Vse to se mi zdijo bolj razpoloženja ali pa posledica prisotno sti ali odsotnosti Božjega Duha, duha Jezusa Kristusa. Ko človek postaja starejši, ko si babica ali dedek, ko se približujem pokojnini ali jo že uživam, razmišljam bolj pogosto o tem, kaj zapuščam otrokom, vnukom, kaj sem prejela od staršev, starih staršev, kaj je tisto, kar je zares vredno; kar je najbolj vredno. To je gotovo tudi vprašanje namena mojega in tvojega življenja, in dokler to življenje imam, lahko pot vedno še preusmerim, popravim. Ob takem razmišljanju se moj pogled nehote ustavi na otrocih in vnukih. Tam gledam kot v ogledalu, kaj zapuščam in kako zapuščam tisto, kar je najbolj pomembno. Pogosto ne želim videti tega ogledala takšnega, kot je, ampak nekoliko retuširano sliko. Včasih si razlagam, da je zunanji vpliv tak, da se ne vidi tako, kot bi jaz rada. V vsakem primeru pa imam pogosto skušnjavo, da bi bile slike videti take, kot so bile včasih – gasilske, črnobele,
»pošlihtane« … Tehnologija pa se je spremenila, paleta barv je možna tudi na slikah in ločljivost je veliko večja, če govorim v prispodobi. Duh pa je ostal isti – tisti Božji Duh, ki veje, kjer hoče, in najde pot v vsaki tehnologiji. Pomembno je, da si izostrim sliko v ogledalu naslednje generacije in ne glede na čas, ki mi v življenju še ostaja, naredim popravek ali več popravkov na svoji poti. Zadnje leto in pol se bistveno manj pogovarjamo z otroki, ker se pač ne družimo. Ko pa smo se lahko, so že v svoji odraslosti vsaj včasih pove dali nekatere stvari, ki sva jih nare dila narobe v letih, ko so bili z nama. Enkrat so nama rekli, da se o spolno sti, ki naj bi jo par živel pred poroko, nisva kaj dosti pogovarjala z njimi – predvsem ne dovolj odkrito in pogo sto. Takrat sem se spomnila mojih staršev, ki so v nekem obdobju, ko smo bili še v osnovni šoli, prosili neko sestro redovnico, da nam je določene stvari na temo dozorevanja in spolno sti razložila. Ko smo bili starejši, pa je oče dokaj odkrito govoril z nami tudi skozi svojo izkušnjo prav s področja spolnosti. Stvari se v bistvu niso spre menile. Tako vidim, kako ni nikoli pre pozno in kako je pomembno, da se v
mladih letih že zavemo, da prihajajo za nami novi rodovi, za katere smo odgo vorni. Ko se mi danes zdi, da je nekaj narobe pri otrocih ali njihovih dru žinah, dvakrat premislim, zakaj tako vidim – ali je to samo nova tehnologija slike ali je dejansko nekaj, o čemer bi se morali pogovarjati. Večkrat ugoto vim, da predvsem način, kako dolo čene stvari živijo, ne gre v moj okvir. Ko pa vidim vsebino, pogosto vem, da je prav, da je dobro, da se trudijo, da so odprti Božjemu Duhu. Vedno bolj ugotavljam, kako je pomembno izročiti naslednjemu rodu bogastvo Duha Božjega, ki je temelj za trdne odnose, za razvijanje bogastva talentov v posamezniku, za to, da drug drugega podpiramo na poti, ki jo je za vsakega od nas Gospod določil. V moči Božjega Duha smo lahko ali smo lažje v oporo tudi starejši mla dim in mladi starejšim. Pot na zemlji se namreč konča s smrtjo in vstopom v večnost in do takrat je vse mogoče. Tako nas iz roda v rod povezuje isti Duh in pomembno je, da se v vsa kem življenjskem obdobju tega zave damo. Vedno je nekdo pred nami, in če imamo otroke, tudi nekdo za nami – iz roda v rod. ● Marija Halas
